Od svoje prve resne službe sem v marketingu – vedno na strani podjetij oz. naročnikov, kot rečejo v agencijskem svetu. Pred nekaj meseci pa sem sprejela izziv, da se preizkusim tudi na strani agencije.
Delo v agenciji mi je bilo vedno privlačno.
Želela sem izkusiti delo z več strankami, preizkusiti svojo kreativnost v različnih panogah in se tudi veseliti, ko moje ideje ugledajo luč sveta.
Moram pa priznati, da sem večino časa na agencije – kot nekdo, ki dela na strani naročnika – gledala kot na pobiralce denarja. Zaračunavajo veliko denarja za skoraj nič dela.
Moj pomislek je bil tudi, da agencija nikoli ne more tako dihati s produkti, kot lahko zaposleni v podjetju. Hkrati pa imaš več dela s tem, da agenciji razložiš vse detajle produkta, svoje želje in smernice, kot če sam opraviš delo.
Skratka – računica je vedno bila, da je ceneje, boljše in lažje, če narediš kar sam.
Ta računica sicer ni prišla na podlagi dejanskih izkušenj z agencijami, saj jim zaradi zgoraj omenjenih razlogov niti nisem dala veliko priložnosti.
A to me ni ustavilo, da me ne bi privlačil tako opevani #agencylife. Delo na hudih projektih, sodelovanje z znanimi naročniki, udeležba na marketinških konferencah, potegovanje za nagrade … Da ne govorim o tem, da vidiš svoje oglase vsepovsod in mimoidočem kažeš, “To je pa moja ideja”. Kot nekakšen marketinški Hollywood.
In potem sem se zaposlila v agenciji.
Okej, ne bom rekla, da sem bila kot Alica v čudežni deželi. Se mi je pa definitivno odprl nov pogled.
Ja, agencija je marketinški Hollywood. Hollywood strokovnjakov, ki delajo trdo, in tega ne vidimo, tako kot v hollywoodskih filmih ne vidimo mesecev snemanja od jutra do noči za uro in pol filma.
A ta agencijski blišč, ki napaja mlade marketinške upe, marketingu dela dolgoročno škodo.
Zadnja leta kot stalnico vidimo oglase za delo v tem slogu:
Potrebujemo marketing asistenta, ki pa naj obvlada FB oglaševanje, IG, LinkedIn, Google Ads, analitiko, naj bo dober copywriter, obvlada SEO, obvlada WordPress, WooCommerce, Shopify, ne smem pozabiti še, da je obvladovanje Adobe orodij nuja, zraven bo ta oseba izvajala še customer support, tekoča komunikacija v estonščini je prednost.
Resno?
Prav resno podjetja mislijo, da lahko nekdo zna in izvaja vse te procese in aktivnosti dobro?
Ne vrhunsko, ne izjemno, ampak vsaj dobro.
Ne, ne gre.
Ker se na vseh teh področjih stvari bliskovito spreminjajo.
Nekdo lahko obvlada področje ali dve, vse ostalo je krpanje. Krpanje, ki dolgoročno ne prinese nič dobrega.
S temi oglasi za delo se že prej nisem strinjala, danes pa lahko po mesecih dela v agenciji rečem samo, da podjetjem prinašajo izgubo. S tem, da verjamem, da oseba, zaposlena na tem delovnem mestu, daje maksimum od sebe. Takšnim osebam pravijo marketing ninje. Ninje so bili japonski vojaki, vohuni in morilci. In če se pohecam, poimenovanje marketinški ninja kar drži – bori se s kopico marketinških področij, vohuni za konkurenco in ubija marketing podjetja. Nenamerno.
A niso samo oglasi za strokovnjake za marketing tisti, ki ubijajo uspeh podjetja. Oglasi so zgolj del širše mentalitete, ki se najbolje zrcali v vsakodnevnih delovnih procesih.
Naj copywriter vnese vsebino v WordPress, pa naj na YouTubu še sproti pogleda, kako se popravi tisto kodo, da ne bo del menija v angleščini, pa v Canvi še sproti naredi sliko. Če mu slike ne bo sprejelo – naj pogleda na YouTube.
To je samo pol zgodbe – torej, kako si podjetja spodkopavajo uspeh v marketingu.
Druga polovica zgodbe je na strani marketinškega kadra. Nekdo, ki ni najbolj kompetenten na svojem področju, bo težko prepoznal kakovostnega in zanesljivega člana ekipe. Zato se hitro lahko zgodi, da zaposli nekoga z “izkušnjami”, ki pa ne sežejo dlje od boostanja oglasov na Facebooku, izdelave Wix spletne strani, ki se izgubi na Googlu, ali pa fotošopiranja fotke za babičino čestitko za rojstni dan.
To je po mojem mnenju tista ključna razlika med podjetji in agencijami. V agenciji se preprosto ne moreš skriti, če ne obvladaš svojega dela.
Agencija ima za vsak marketinški del zaposlenega strokovnjaka. Strokovnjaka, ki res izstopa na svojem področju, se nenehno izobražuje in spremlja trende. Za podjetja je to, prvič, (pre)velik strošek in, drugič, glede na velikost Slovenije je težko najti in zaposliti vrhunske strokovnjake na vseh področjih. Za resno agencijo je to nuja.
Pomembna pa je tudi dinamika, ki usmerja vsakodnevno delo. Sama se imam za precej kreativno osebo, ki je vedno v iskanju novih izzivov. A sem v vseh svojih prejšnjih službah opazila, da ko sem prodajala določen izdelek ali storitev, sem sčasoma izčrpala sveže ideje.
Izdelek poznaš do obisti, način komunikacije ti postane samoumeven, preizkušaš različne pristope in imaš občutek, da se premikaš, ampak vse se odvija (pre)počasi. Preprosto se ujameš v nek vzorec, ki pa ne daje želenih rezultatov. Preučuješ konkurenco, gledaš, kaj delajo čez lužo, razmišljaš, kako zapeljati stvar, da ne bo videti copy-paste konkurence … Pri tem si misliš, če oni to počnejo, potem že mora delovati – čeprav nikoli ne poznamo dejanskih rezultatov.
Vse to poskušaš in se pozneje sprašuješ, zakaj pri nas ne deluje tako dobro kot pri njih.
Tu je tista največja vrednost agencije, ki je prej nisem zares zaznavala. Ponudi ti namreč drugačen pogled. Ali pa cel spekter drugačnih pogledov.
Strokovnjaki v agenciji niso obremenjeni s preteklostjo, s spodletelimi poskusi ali pa delnimi uspehi. Prav zato si ponudijo svež pogled z različnih zornih kotov na izdelek ali storitev. Vse to pa se napaja v izkušnjah z različnimi podjetji, različnimi pristopi in tudi različnimi kanali.
Preizkusiti nov kanal z agencijo, ki ti zagotovi strokovnjaka za ta kanal, ali preizkusiti kanal s sodelavcem, ki se ga je začel učiti pred enim tednom, ker je to zdaj popularno – je zelo velika razlika. Predvsem v rezultatih.
Eden izmed mojih najljubših primerov je odkrivanje TikToka. Na pobudo, da začnemo “delati TikTok”, smo v podjetju odgovorili na predvidljiv (in navidez varen) način.
“Gremo na TikTok.”
↓
“Super, dajmo kar tiste Facebook oglase, ki dobro delajo, tudi na TikTok.”
↓
“Uh, oglasi na TikToku ne delajo.”
↓
“TikTok ni za nas, to ne deluje.”
Ampak to se ne dogaja samo pri kanalih, ki so novi in zaznamovani z generacijsko vrzeljo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Instagramom.
“Kaj pa če bi mi šli na Instagram?”
↓
“Hm, kdo ga bo pa delal?”
↓
“Ej, lahko bi ona sodelavka, ki ima ful lepe slike na Instagramu.”
Opazite podobnost?
Način dela, ki te je pripeljal do neke točke, te verjetno ne bo pripeljal do naslednje.
Tega se večina podjetij ne zaveda. Poskušajo ponoviti svoje uspehe in pri tem pozabljajo, da je marketing živa stvar in da se neprestano spreminja. Da ostaneš v vrhu, moraš svoje znanje ves čas piliti. Večina podjetij (ne vsa!) pa svojim zaposlenim ne more ponuditi veliko časa za izobraževanje – vsaj ne v okviru delovnega časa, če smo iskreni. Hkrati so izobraževanja videna bolj kot strošek in ne investicija, zato se budget rajši nameni drugam.
Zaradi vsega tega je jasno, da agencija stane.
A tudi tu se pojavi dilema, ali gledamo na to kot na strošek ali kot na investicijo.
Na eni strani je zavedanje, da prek sodelovanja z agencijo dobimo več vrhunskih strokovnjakov, ki imajo en sam cilj – vašo investicijo spremeniti v vaš profit. Na drugi strani pa je absolutno res, da agencija nikoli ne bo vedela toliko o vašem izdelku, kot vedo zaposleni v vašem podjetju.
Agencija nikoli ne bo čutila vašega izdelka kot vaši zaposleni.
In tako je tudi prav.
Agencije ne zanima vaš izdelek. Agencijo zanimajo vaši kupci, da jih lahko prepriča, da kupijo vaš izdelek. To mogoče zveni brezsrčno – še posebej, ko pomislite, koliko let je šlo v razvoj in testiranje vašega izdelka. Ampak ta distanca je nujna, če želite pogled z drugega zornega kota in skozi oči kupcev.
Jaz sem za drugačen pogled na marketing zamenjala službo in se zaposlila v agenciji. Drugi pa se lahko naučite nekaj iz moje zgodbe in se odločite za sodelovanje z agencijo, če želite s svojim podjetjem odkriti nove marketinške horizonte.
